Pregled ustvarjanja in življenja pisateljice in pesnice Karoline Kolmanič, s priloženo biografijo, bibliografijo in fotobiografijo.

***

"Povojni entuziazem obnove porušene domovine in mladinske delovne brigade je svet, v katerem je Kolmaničeva negovala svojo človečnost, in ostala so srečanja, ki bolj kot kakršna koli teorija združujejo estetsko in etično v celoto, ki je vse do danes spremljala ustvarjalno življenjsko pot naše priznane pisateljice. Mlada in lepa absolventka učiteljišča in študent medicine, oba zavzeta, ona v kuhinji, on zdravi žuljave in ranjene roke. Skupaj recitirata slovensko poezijo, ti dve duši povezuje poezija. Ob sobotnih kulturnih večerih vsi množično negujejo poetično doživljanje kot ena sama tovarišija in dan zaspi skupaj z njimi. V miru jutra prihaja nov dan, nato dnevi ‒ in zdaj je tu starost, ki brez starčevske zlobe sprašuje: »Mladost, kod si hodila?« Prehodila je marsikaj in je zdaj na cilju. Poezija je povečala vse doživljajsko, etična zavzetost daje vsemu enkratni pomen in smisel.

Bodi dober, delaj dobra dela, nikomur ne škoduj: pripovedni ton pisateljice je kot klic, da je v vsaki zapisani besedi življenje. Živimo v kulturi, v kateri trajno negujemo vrednoto, da je življenje vsakega človeka enkratno, osebno, neponovljivo. In še vse kaj drugega kot samo to nam sporoča čisti svet Karoline Kolmanič."

—Prof. dr. Cvetka Hedžet Tóth

***

O avtorici

Karolina Kolmanič, rojena Hari, 29. 9. 1930 v Lomanošah, Gornja Radgona. Po končanem učiteljišču v Mariboru diplomira na VPŠ, smer nemščina-slovenščina.

Pisati začne že pri sedemnajstih letih, ko je bila tudi prva objava. Je članica naslednjih društev: Društvo slovenskih pisateljev, PEN, ZRN-Plesse Göttingen, Bowenden, Paul Ernst, Wurzburg.

»Moje življenjsko vodilo je lepota, ljubezen, dobrota in iskanje vrednot do sočloveka in narave. Vem, da danes to šteje malo ali nič. Spoštujem in cenim slovenski jezik, kakršnega poznam od začetkov. Srečujem se z drugimi narodi in večina spoštuje in najde pozitivne lastnosti v lepoti jezika, zato se gotovo ne morem in nočem spuščati ali učiti slengov (če že, je to le šolarski), žargona ali celo vulgarnosti kot posebnosti socialnih zvrsti s ceste ali ustreznih združb. Ali je to kazen ali nagrada za mojo vztrajnost in neprilagodljivost, bo pokazal čas.«

Obiskuje šole po Sloveniji od Prekmurja do Novega mesta in Izole, največ v okviru Bralne značke in literarnih večerov ob občinskih praznikih. Je pobudnica Bralne značke Miška Kranjca leta 1967 v Pomurju in leta 1987 v Porabju.

V okviru številnih literarnih društev, katerih članica je, se vse od 70. let 20. stoletja naprej redno udeležuje in je vabljena na literarne nastope v tujini in nekdanji razširjeni domovini. Leta 1976 v Nišu, Kanjiži, Slavonskem Brodu, večkrat v Varaždinu, leta 1972 pa jo DSP za Srečanje književnikov alpskih dežel izbere skupaj s književniki: Kajetanom Kovičem, Jožetom Šmidom, Tonetom Kuntnerjem in Francem Filipičem, s katerimi se udeleži večdnevnih nastopov in srečanj v Grazu, Zürichu in Luzernu, nato na Dunaju in v Celovcu, Insbrucku in Velikovosu. Od leta 1984 se udeležuje vsakoletnega srečanja v Gottingenu, ki traja vedno 5 dni.

Je plodna književnica, ki objavlja romane, črtice in dramska besedila, prevaja iz nemščine, njena dela pa objavljajo tudi številne tuje založbe in revije.

***

Kulturni center Maribor, knjižna zbirka Frontier 141, število strani 158, trda in mehka vezava, leto izida 2019