Oddelek za odrasle
18. november 2022, ob 18:00

Predstavitev pesniške zbirke: Vrtavka z Nadiže

Béla Szomi

Pogovor z avtorjem bo vodil Franci Just.
Pesmi bo recitiral Boštjan Lačen.

 

ENA SAMA LJUBEZEN IN TISOČERO NJENIH OBRAZOV

Pesniška zbirka Vrtavka z Nadiže Béle Szomija je navdihujoče branje, čeprav je v svojem osnovnem motivno-tematskem nastavku precej enoplastna. Ljubezenske pesmi, ali pač, pesmi o vseh, tako pozitivnih kot negativnih, aspektih bližin in razdalj med dvema, ki kljub na videz eni sami tematiki, ki bi jo lahko zajela ena sama pesem, botruje beri stotih pesmi, ki nas potegnejo vase in nas ne pustijo ravnodušnih do zadnjega diha, zadnjega stiha, kajti navsezadnje so vendarle ena sama pesem, pesem o ljubezni, posamezni valovi, med katerimi se prebijamo skoznjo, pa so pravzaprav povzeti že v uvodnih stihih: »Zares ne vem, / koliko časa bodo / besede vrele iz mene, / ali bodo le zate / ali za vse zaljubljence, / ali pa z njimi bijem / boj za pravico / s celim svetom. // Ne morem ti / prerokovati niti tega, / ali boš zaljubljena vame / še dolgo potem, / ko se poročiva, / ali boš ljubila / tudi moje napake, / ki jih je več kot stotero.« (Ljubi me takšnega, kakršen sem)

Ljubezen je pač nekaj, o čemer vemo vse, ali smo vsaj prepričani, da vemo vse, pa vendar ima toliko obrazov, kolikor je zaljubljencev, pa tudi obrazi zaljubljencev niso v vsakem trenutku en sam in isti obraz, in Béla Szomi nam je napisal knjigo o ljubezni, v kateri je dal dovolj prepoznati sebe in svojo ljubezen /svoje ljubezni/, istočasno pa skozi verze ne potujemo zaradi njega in njegove ljubezni, ampak zaradi sebe, saj nam je v neki tuji ljubezni vse obenem tudi tako pretresljivo domače, da se lahko znova postavimo pred zrcalo čustva, ki nam je vedno nekaj drugega, ko smo (ponovno) postavljeni predenj, in prav v tem je največja vrednost teh pesmi. Ljubezen v poznosti, ki ni pozna ljubezen, ampak njen novi vznik v času, ki naj bi bil po splošnem mnenju predvsem čas iztekov.

Pesniška zbirka je premišljeno razdeljena v cikle, od katerih sta prva dva posvečena najbolj značilnima obrazoma ljubezni, njeni ekstatični vztrajnosti in nepremišljenosti, in mučnosti čakanja v razdaljah, ki se nasičijo predvsem ob začetkih ljubezni, ko nobenega trenutku ne moremo prebiti brez ljubljene osebe, oziroma je prisotna v vsakem trenutku, v katerem smo, v trenutkih, ko se ne nahajamo v istem prostoru – takih trenutkov pa ob njenem vzniku zna pravzaprav biti še največ – pa je v svoji odsotnosti samo še bolj prisotna, ker se »iskrena ljubezen / gradi na trenutkih, ko te ni,« (Svobodna), predvsem pa ljubezen ni samo predajanje, ampak je tudi – ali pa celo predvsem polaščevalna – saj se ne more povsem izraziti, ne da bi se drugega polastila vsega. »Hočem, da je moje vse ali nič,« obenem pa se vsa jaz mora ohranjati v sebi, da lahko ljubi drugega, in ta moment krčevitega ohranjanja sebe, ko se razgubljamo v drugem, je enako močno prisoten, in tudi mora biti: »Nočem pozabiti tega, kar sem bil, / kod hodil sem, kod zasejal ljubezen, / niti tega, kod mencal sem, selil svojo moško dušo iz ene vznesene // zaljubljenosti v drugo.« (Nočem pozabit, kar sem bil)

Ljubezen je vedno postavljena v svet, in ta svet ni samo prostor, v katerem se sploh lahko izrazi, ampak tudi meja, semafor, ki bo dal ljubezni rdečo ali zeleno luč, kajti razen naše vzneseno polaščevalne sle do drugega, obstajajo tudi »druge odgovornosti,« ki jih med ekstazo zaljubljenosti ne moremo pozabiti in odmisliti, pa četudi bi še tako želeli. Ti momenti iz dejanske resničnosti pesniškega glasu, ki spregovarja te pesmi, se korak za korakom oglašajo, in postavljajo konkreten kontekst, v katerem se ta konkretna ljubezen dogaja, in ki seveda niso samo prijetni, včasih vse kaj drugega (ločitvi, prvo srečanje na nenavadnem mestu ipd.), ampak sploh niso moteči med našim lastnim branjem, osmišljanjem teh pesmi s konkretnim vživljanjem, po drugi strani pa so določene kontekstualizacije prav posrečeno učinkovite, predvsem tiste, ko se glas izreka o ljubljeni z nagovarjanjem psa, ki je kot da celo nekakšen lastnik njegove ljube v trenutkih, ko nista skupaj, in je izrekajoči glas postavljen v mračno deželo Nimetam.

In nekje vmes v tem valujočem liričnem toku se v pesmi Predstavljaj si zelo jasno sestavi v osnovno poanto celotne pesniške zbirke / in pravzaprav vseh ljubezni na tem svetu nasploh: »Predstavljaj si, dekle, / da sva stara osemdeset let: / ti se kregaš z mano, / ker sem taisto skrpucalo / kot poprej, jaz pa se s tabo staram, / ker si vredna vsakega viška grama – / še vedno. Me primeš / za drhtečo roko, stisneš dlan / in me gledaš, kot si me prvi dan, / ko sva se spoznala.« 

 

Robert Titan Felix