Predstavitev knjige: Tišina, polna vetra
Gabriela Babnik
Pogovor z avtorico bo vodila Ajda Strajnar.
Gabriela Babnik se v svojem novem romanu Tišina, polna vetra ukvarja z odnosom med slavnim francoskim pesnikom Charlesom Baudelairom (1821–1867), avtorjem pesniške zbirke Rož zla, in njegovo muzo, igralko in plesalko Jeanne Duval (1820–1862). Srečala sta se leta 1842, njuno razmerje je trajalo približno dvajset let, Jeanne Duval pa je navdihnila nekatere pesmi kultne pesniške zbirke Rože zla.
Skoraj vsi Baudelairovi biografi pa so Duval obsodili, da je uničila velikega pesnika z varanjem, zapravljanjem denarja in dostavljanjem opija. Zato se pričujoči roman ukvarja z dekonstrukcijo odnosa pesnika do muze, pri tem pa reflektira tudi izvor rasizma in negrofobije. Avtorica Gabriela Babnik ob tem pojasnjuje: »Tišina, polna vetra zagotovo pomeni moje približevanje francoski kulturi in jeziku. Vendar nisem želela slediti biografskim dejstvom, temveč sem spisala roman, ki na kreativen način povzema življenje tako Charlesa Baudelaira kot Jeanne Duval. Posebej prestavitev v sodobni čas, ko se srečamo s sodobnim Charlesom in sodobno Jeanne, pomeni refleksivni obrat. Najprej sem mislila, da je Charles Baudelaire tisti, ki je utrl pot v sodobnost (on pripada beethovnovski tradiciji), toda izpisalo se mi je, da je Jeanne Duval kot kabarejska pevka tista, ki je predhodnica oziroma naslednica pesniško-eksotičnega vira. Jeanne Duval je le ena temna pika v množici drugih. Tu je še Matissova Haitijka iz leta 1943, ki obljublja radostno čutnost, pa Picassove Avignonske gospodične iz leta 1907, ter »njihovo namigovanje na fantazmo goltajoče črne ženske seksualnosti«; v francoskem eksotičnem imaginariju je gotovo prav osebnost Josephine Baker utrdila obliko predrznega, brezskrbnega in razuzdanega rasizma.«
Roman raziskuje tudi zgodovino njunega časa od vpliva fotografije na upodabljanje ženskega akta, prvo fotografijo iz zraka, balonarstvo, status pesnika v urbanem okolju, vzpostavljanje državljanskih pravic, predvsem pa spolne in razredne razlike med ljubimcema. »Jeanne Duval je verjetno imela zelo malo manevrskega prostora za samouresničitev, pa vendarle si domišljam, da je v njej sublimirano tudi svojevrstno uporništvo. Ne nazadnje v sebi nosi spomin na pokrajine s plantažami, otožno petje kreolskih dojilj, v njej se, kot pravi Baudelaire, nahaja črnska duša s svojo živalsko krčevitostjo, otroškimi radostmi, pa tudi žalost suženjske preteklosti,« še dodaja avtorica, ki pravi, da se ji zdi ta roman v obrtniškem smislu njen najboljši, saj je morala precizno slediti obema glasovoma, ki na neki način še vedno prebivata v nas. Čuten in erotičen roman, ki odnos dveh zgodovinskih oseb prikaže tudi kot igro moči in postreže še s svojevrstnim obratom, je obvezno branje za vse poetične duše.
